NAMEN
Vodilna ideja naše metode vadbe je, kako bi človek, ki je bil v stiku z duhovno dimenzijo in je uvidel Enost Stvarstva, želel transformirati spretnost samoobrambe, da bi lahko ljudem služila kot vzorec za nevtraliziranje medčloveških zapletov.
ZA KOGA
Dobrodošel, če si želiš lastnega raziskovanja in neposrednega odkrivanja konceptov, ki omogočajo praktično udejanjanje ideje Enosti. Ne zagotavljamo, da se ti bo razprlo okno v duhovno dimenzijo, trdimo pa, da te bomo vodili v to smer.
KAKO
Koordinacija običajnega gibanja telesa je samodejna in enostavna. Skozi konceptualno vadbo uvajamo nove, dodatne možnosti uporabe lastnega telesa, kar posredno povzroča spremembe na nasprotniku – partnerju. To vključuje celovitost telesa v gibanju, različne zelo specifične telesne gibe, vse skupaj pa dopolnjuje aktivna raba mentalne koordinacije, brez katere ne moremo zares govoriti o pravem Aiki delovanju. Ker je to sprva povsem neznano, zahteva od praktikanta prizadevanje v vztrajnem iskanju in izpopolnjevanju.
AIKIDO S KONCEPTI
Prakticiramo tehnike, ki so za laično oko precej podobne kot v drugih Aikido šolah. Drugačnost naše metode je, da v bistvu želimo prakticirati predvsem določene koncepte, ki človeku omogočajo, da se s partnerjem pri vadbi uči novega, drugačnega gibanja. Skupaj, v povezavi z njim – kot da bi za kratek čas res bil eno – skupaj z njim. Tehnike nam služijo kot orodje za to raziskovanje in za prakticiranje konceptov. Nekatere se nanašajo na gibanje telesa, nekatere pa na zavestno rabo mentalnih kapacitet.
Naše vadbeno raziskovanje se vrti zlasti okoli celostnega pojma Aiki. Ne teoretično, ukvarjamo se z njegovo praktično rabo.
Kaj je Ki? Resnica je, da tudi če bi ta pojem definirali maksimalno natančno, bi spraševalcu to v ničemur ne koristilo. Preko konceptov, ki jih študijsko prakticiramo, posredno omogočimo, da učenci postopoma pričnejo delovati s Ki-jem. Razumeti, kaj to je, je mogoče šele tedaj, ko že deluje.
Zakaj Do? Ko posameznik veščino aktivno prakticira deset in več let, postopoma to začne pojmovati kot prakso, ki ga vodi v spremembe in dejansko postaja "pot" – Do. Torej metoda za lastno evolucijo percepcije in globljega razumevanja odnosov nasploh. Dlje, ko pridemo na tej poti, dlje vidimo, kam vse še vodi. Pravilneje bi bilo, če bi "Do" uporabljali le v pogojnem kontekstu in ne kot del enoznačnega imena aikido.
KLASIČNE VEŠČINE
Bistvo tradicionalnih veščin je v ponavljanju točno določenih gibanj oziroma tehnik – proti drugi osebi oziroma napadalcu. Tak je običajen pristop h konfliktni situaciji in posledično k borbi. Na tak način se želi s ponavljanjem vprogramirati in avtomatizirati ustrezne gibalne reakcije, ki naj se samodejno sprožijo v situaciji, ko ni veliko časa za razmišljanje. Gre za postopek, ki je zelo podoben programiranju avtopilota. Tako se naučimo tudi voziti kolo in še marsikaj drugega.
AIKIDO
Dolgoletne neposredne izkušnje nam potrjujejo, da aikido vadba zgolj z običajnim ponavljanjem tehnik zelo pogosto vodi v njihovo "forsirano" izvedbo. Praktikanta lahko učimo tehnike izvajati bodisi na "predpisan način" (z manjšimi odstopanji) ali pa njegov razvoj usmerjamo tako, da bo notranji občutek tisti, ki bo določal izvedbo s posluhom za trenutne razmere. Nekako podobno, kot če bi primerjali igranje koračnice v skupini – z igranjem poudarjenega vložka v "jam-sessionu". Gre torej za razvijanje občutka za trenutne okoliščine. Koračnica bo za preprosto uho sicer morda bolj navdušujoča, vprašanje pa je, s čem se v resnici želimo ukvarjati. In morda je tudi prav, da so nam na voljo različne zvrsti.
DAIKUKAN AIKI-DO
Po več kot treh desetletjih vadbenega raziskovanja se je izoblikovala avtentična metoda, kot jo učimo zdaj. Zgodovinsko in tehnično gledano naša veščina vsebuje marsikateri element iz prvotnega Ki-Aikida in še nekaterih ne "main-stream" stilov, pa tudi vplivov nekaterih Daito ryu Aiki Jujutsu šol ne moremo tajiti. Kot že rečeno, tehnični aspekt je v veliki meri podrejen novemu konceptualemu pristopu k vadbi. Ta je usmerjen na so-čutenje in vsakokratno pravo mero dinamičnih učinkov na nasprotnika. Naša metoda je rezultat dolgoletnega raziskovanja in povezovanja neposrednih izkušenj - na poti iskanja višjega smisla vadbe, k čemur nas vodita kozmična Zavest in kreativna Inteligenca Stvarstva.
Skozi izvajanje vsake od tehnik je mogoče uporabiti vrsto različnih konceptualnih dejavnikov iz široke palete, zato govorimo o ustvarjanju sinergije, v kateri povezani konceptualni učinki daleč presegajo zgolj preprosto sestavljene posamezne elemente. S tem razumevanjem je zato tehnike mogoče izvajati z dokaj različnimi poudarki posameznih konceptualnih učinkov gibanja.
Za nepravilno izvedbo smatramo predvsem takšno, ki je neučinkovita ali ki med izvedbo ustvari neželen odpor z nasprotne strani, ki ga je nato potrebno premagati z nenujno silo. Če prakticiramo iskreno in na način, ki išče pot skozi subtilnost, ob tem dejansko razvijamo naše neposredno so-čutenje. Čez čas bo praktikant to nastavitev postopoma pričel vgrajevati tudi v svoje vsakodnevne odnose. Teh je namreč mnogo več, kot pa bo v življenju situacij, ki bi zares zahtevale spretnost samoobrambe. Verjetnost, da bo z bolj razvitim občutkom za so-čutenje do fizične konfrontacije kdajkoli sploh prišlo, pa se bo z ustrezno metodo vadbe vse bolj zmanjševala.
Kadar je metoda naravnana na maksimalni učinek tehnik, tako kažejo izkušnje, bo to neizogibno vodilo tudi v nasilno izvedbo v praksi. Takšen vzorec delovanja, ki izraža samodokazovanje, pa se bo posledično izražal tudi v vsakodnevnih odnosih.
V kontekstu redne vadbe je potrebno predvsem razumeti preprosto pravilo o rabi začimb. Vedno obstoja možnost, da jedi pred serviranjem še dodatno obogatimo okus, kadar menimo, da je to potrebno. Iz tega razloga ne bomo kuhali že v osnovi močno začinjenih jedi.
AIKI
Na pojem Aiki je mogoče gledati z različnih perspektiv. Na splošno je mogoče trditi, da se ga ni mogoče učiti zgolj z gledanjem oziroma s posnemanjem videnega. Med prehodom iz Daito ryu Aiki Jujutsu v novodobni Aikido je v nekem smislu žal prišlo do vsebinskega osiromašenja. To je predvsem posledica metode učenja in vadbe, ki je podrejena množičnosti. Praktična metoda "Aiki povezovanja" danes žal vse bolj tone v pozabo. Naš namen je njena ohranitev in širjenje med tiste, ki imajo potrebno voljo za raziskovanje.
DAIKUKAN
Gre za ime v japonskem jeziku, ki v našem kontekstu izraža prostor (hram) neizmerno velikega neba oziroma vseobsegajoče "praznine". Naše utelešeno bivanje na Zemlji je le del tega multidimenzionalnega kozmičnega "hrama". Gre za pojem, ki že ob zamisli neposredno vabi v ekspanzijo percepcije – in preko meja formalnih čutil.
Vadbo običajno začnemo s četrturnim mirnim sedenjem v čuječnosti, v tišini, ob različnih uvodnih vzpodbudnih namigih, kako se za ta čas "naravnati", da se postopoma vzpostavi globlji stik z notranjo bitjo. Takšno stanje je izhodišče za prehod v vaje Ki-no-Taiso, ki sledijo, in nato v prakso tehnik s partnerjem.
PARADOKS
Gledano z duhovne perspektive je poškodovati ali ubiti drugega človeka tako, kot če bi desna roka lastnemu telesu odsekala levico. Običajno egocentrično utelešeno bivanje za zdaj še ne sovpada z duhovno perspektivo. To se lahko sliši celo utopično.
Toda bitju, ki se s takšnim spoznanjem sreča, to uvidenje neizpodbitno narekuje so-čutnost. Kdor je posvetil vsaj nekaj pozornosti razumevanju zgodovine nastanka Aikida, gotovo ni mogel spregledati pomembnih podrobnosti v biografiji Moriheja Uyeshibe. Tudi čas dramatičnega zaključka vojne je imel svoj vpliv. Več razlogov je, iz katerih pojava nastanka Aikida ni mogoče pripisati zgolj običajni človeški logiki. Potrebne transformacije se dogajajo, ko pride čas in to zaradi delovanja višjih nivojev kozmične Zavesti, kar se v materialni dimenziji manifestira kot splet dogodkov. Kot je znano iz pričevanj njegovih učencev, tvorec nove veščine nikakor ni uspel smiselno pojasniti, kaj dejansko želi izraziti. Posledica je današnja široko razširjena nejasnost in vračanje nazaj k borbenemu duhu.
Če smo doumeli smisel transformacije, ki jo vsebuje novodobni Aikido, naj bi iskana naravnanost bila, da situacije ne bomo reševali na ponujeni način. Namen je v odkrivanju transcendence, torej preseganju odnosa "obramba proti napadu" oziroma reakcije na provokacijo.
V stanju utelešenosti, v katerem se ljudje nahajamo, je sočuten odziv na nasprotnikovi strani lahko razumljen tudi kot šibkost in slabost. Morebitni zaslepljeni nasprotnik bo to verjetno hotel čimprej zlorabiti. Idealiziranje in naivna vadba zato nista konstruktivna. Ko govorimo o umetnosti gibanja in spretnosti v "samoobrambi", izhajamo iz scenarija srečanja s konfliktom, ki ga želimo transformirati in nevtralizirati. Ob tem skozi vadbo nenehno iščemo ne maksimalni učinek, temveč pravo mero, ki jo je potrebno vsakokrat ustrezno odmeriti. Tisto, kar odmerjamo, pa ni fizična sila, temveč dinamika, ki jo povzroči sinergija različnih, pogosto tudi hkratnih konceptualnih učinkov. To sprva morda zveni zapleteno, toda ob ustreznem vodenju lahko prakticiranje dejansko vodi v povsem nove vzorce delovanja, o katerih se nam prej še sanjalo ni, da sploh lahko obstojajo.
MIX PRAKSA
Včasih ljudje pridejo na idejo, da bi bilo morda koristno, če bi povezali spretnosti različnih veščin. Posledica kratkotrajnih vadbenih modelov je, da se iz prakse različnih veščin absorbirajo in plitvo vprogramirajo le osnovni vzorci. Iz tega sledi, da nikoli ne pride do aktiviranja globljih vsebin. In v tem se veščine bistveno razlikujejo od športov. Rezultat mešanja je nato kopica senzorično pomešanih nastavitev, nasilni vzorci niso nikoli preseženi, glava pa bo polna napol domišljenih in nekompatibilnih teorij. Čeprav so vsi začetki ponavadi nejasni, izkušnje kmalu pokažejo, ali gremo v smer, ki je za nas prava. V nadaljevanju je zato predvsem pomembno, da ima Pot tudi tendenco evolucijske rasti. Ne le kot telesna spretnost, temveč tudi v etičnem, torej duhovnem pogledu.
